Od 2. polovice 18. stoletja dalje
Kontinuiteta bukovništva tudi v 19. stoletju ni bila pretrgana. Ljudsko pisanje so vzdrževali številni “klasični bukovniki”. Zanje je značilno prepisovanje in tudi samostojno besedno ustvarjanje.
Andrej Šuster – Drabósnjak (1768–1825) iz Kostanj nad Vrbskim jezerom. “Drabósnjak je že bukovnik ‘višje vrste’, čeprav je samo poreden kmet v Korotanu”. Prepisoval je tuje tekste in obenem ustvarjal svoje in veliko prevajal.
Miha Andreaš (1762–1821) tkalec, pesnik in valhar iz Št. Jakoba v Rožu. Zlagal je slovenske posvetne pesmi in tudi komponiral arije. Ljudsko izročilo pravi, da je poznal Drabósnjaka, s katerim sta vedno govorila v “rajmih”. Rokopisov žal ni ohranjenih.
Še en pesnik je znan, a ne po imenu, ampak po kraju (Zagorje) ter po njegovi zabavljici, kako je gosposka hotela Dravo regulirati, a zaman. (“… saj je bila vselej Drava, Cilo sama svoja frava …”)
Pravi bukovnik pa je bil Matija Naglič (1780–1858) iz Preddvora, ki je spisal registre sedeminštiridesetih knjig, ki jih je prebral. Tudi to terja več napora kot le prepisovanje.
Jurij Vodovnik (1791–1858) tkalec iz skomarske fare. “Vsa pohorska pota in steze je poznal in povsod je trosil svoje pesmi.” Prepeval je na koru, vabili so ga na teritve, mlatenja, koline. Bil je tudi vodnik romarjev na razna božja pota, najemali so ga za govorca na pogrebih, porokah …
Sam o sebi je dejal: “Jaz sem Vodovnik Juri pri Skomru sem doma. V raztrgani kočuri štir okence ima.”
Okoli leta 1815 je v Guštanju prepisoval pesmi Jožef Šmelcar. Pesmi iz njegove rokopisne zbirke so bile objavljene v Slovenskih narodnih pesmih III.
France Leder – Lesičjak (1833–1908) iz Globasnice v Podjunski dolini. S citrami preko rame je hodil po Podjunski in Mežiški dolini ter po Rožu in prepeval ter zabaval ljudi. V pesmih je opeval kmečko življenje od rojstva do groba in razne dogodivščine. Najbolj znana je njegova “pesem od rojstva”.
Po imenu in življenju mu je bil podoben Anton Lisičnik (1836–1915) iz šentjanske župnije. Pel je v okolici Slovenj Gradca in Mežiške doline, kjer se je “pobijal po berkih” (fužinah), še prej pa pasel ovce in bil hlapec. V pesmih je opisoval svoje življenje (podobno kot Vodovnik in Lisičjak).
Iz Breznice pri Prevaljah je bil Valentin Ocvirk, ki je okoli leta 1860, ko je prišlo zaradi obstoja fužin do vsesplošne krize, napisal “Pesem od prevaljske družine”.
Matija Kresnik – Prosen (1821–1890) iz Reškega grabna v Stražišču je bil mlinar, valhar in bukovnik starega kova. Imel je lepo knjižnico in medtem ko je mlel žito, je pisal in prepisoval iz knjig. V knjige si je dal na koncu uvezati prazne liste, na katerih so zapisani njegovi prepisi. “Pesme stare jinu nove” je naslovil zbirko, ki nam je ohranila tudi prepise pesmi Jurija Vodovnika. Pisal je pesmi z različno vsebino: cerkvene, ljubezenske, smešne, zdravice, legende …
V Vojniku se je rodil Lovro Stepišnik (1839–1912). Že kot deček se je s starši preselil v bližino Slovenske Bistrice. Pisal je knjige in objavljal narodopisno gradivo po naših listih. Zanimal se je za starine in narodno izročilo. Bil je samouk in bukovnik nove dobe.
Iz drugih pokrajin imamo še Jožeta Iskrača Frankolskega, mlinarja iz Špitaliča, Vojteha Kurnika iz Tržiča, krajevnega pesnika, Gašparja Križnika, čevljarja in trgovca iz Motnika …
V novejši dobi pa je nam dobro poznana Milka Hartman (1902–1997) iz Libuč pri Pliberku. Že zelo mlada je začela pisati pesmi, s katerimi je izražala ljubezen do fantov, domovine, narave in vere. Pisala je tudi prigodnice. Nekatere je tudi uglasbila in prijele so se med ljudmi ter postale kar ponarodele. Leta 1934 pa je izdala svojo prvo pesniško zbirko Dekliške pesmi.
Iz samote strojnske je znan Blaž Mavrel (1896–1977), bukovnik in ljudski pesnik. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral slovensko besedo. Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Bil je bajtar, samotar in krajevni “Krjavelj”.
