Iskalnik COBISS
Iskalnik COBISS

Spominska soba bukovnikov na Strojni

Shtoria od enih starih bukovnikov ino visharjev

Iz sanjavih dobrav in tihih vasi Zilje, Roža in Podjune, koroških bregov ter obronkov Pohorja so v stoletjih vzklili in stopili iz anonimnosti preprosti kmetje, vaški posebneži, ki so znali brati in pisati. Prevajali so nemška besedila, prepisovali, prirejali, kovali svoje rajme in viže ter tako širili pisano slovensko besedo med ljudstvo. Kdo so bili koroški bukovniki?

To uvodno besedilo nas pričaka pred vstopom v Spominsko sobo bukovnikov na Strojni, ki je del projekta NaKult: Geološko pohodno doživetje v Geoparku Karavanke.  

Tukaj vas bomo virtualno popeljali v svet bukovnikov in vižarjev.

 

Bukovniki in vižarji iz zbirk Koroške osrednje knjižnice

V spominski sobi »bukovnikov« na Strojni smo želeli prikazati bogastvo koroške pisne dediščine, ki se skriva tudi v številnih ohranjenih rokopisnih zapisih in prepisih, v veliki meri neznanih avtorjev, preprostih kmetov in obrtnikov, ki so se naučili branja in pisanja. Te dragocene drobce povezuje med seboj literarni fenomen bukovništva in samorastništva, ki je tako značilen za Koroško in priča o njeni odpornosti. Bukovništvo, ki je v 16. stoletju nastalo med slovenskimi protestantskimi pisci v okolici Podkloštra (Arnoldstein), je koroško-slovenska posebnost, ki je drugi narodi ne poznajo.

Po Francetu Kotniku beseda bukovnik ni nova, saj naj bi izraz bukovski za latinski jezik rabili že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je torej latinski jezik, ki je živel v bukvah, in kdor je znal bukovski, so ga častili, kot izobraženega veljaka – bil je torej bukovnik.

Na ta način so nastajale zbirke molitev in nabožnih pesmi, razni praznoverski spisi, blagoslovi, prerokovanja in zagovori, zdravilski spisi, verske igre, posvetne pesmi in drugo.

Dr. Franc Kotnik, je s svojim znanstvenim strokovnim delom v slovstveno in kulturno zgodovino Slovencev umestil pojav bukovništva ter javnosti z etnološkega stališča prvi predstavil življenje in delo Andreja Šusterja Drabósnjaka, najbolj znanega med njimi. V svoji razpravi »Naši bukovniki, ljudski pesniki in vižarji« je bukovništvo organsko povezal z ljudsko pesmijo in pevci. Med številnimi zbiratelji narodopisnega blaga je še ena silna osebnost – Luka Kramolc, ki je svoje življenje posvetil narodni pesmi. Koroška osrednja knjižnica hrani v svojih rokopisnih fondih celotni zapuščini obeh velikih mož.

Nobena slovenska dežela nam ni podarila toliko ljudskih pevcev, pesnikov, vižarjev in bukovnikov kakor prav Koroška, čeprav jih poznajo tudi druge slovenske pokrajine, Štajerska, Kranjska in Goriška. Žal se je veliko tega narodopisnega blaga izgubilo, pozabilo, saj v njihovi dobi ni bilo strokovnjakov, ki bi viže in pesmi zapisali in ohranili za prihodnje rodove. Ta ljudski zaklad se je prenašal po romarjih, potujočih rokodelcih, furmanih, beračih, kolednikih, vojakih … Prek njih se je slovenska narodna pesem ohranila in širila med ljudstvom.

Prikazano gradivo spominske sobe osvetljuje fenomen bukovništva in njegove razvojne faze. Večina prikazanega dragocenega bukovniškega gradiva je iz zbirke dr. Franca Kotnika, nekaj pa je knjižnica pridobila tudi od drugih darovalcev. Posebej za spominsko sobo smo izpostavili tudi koroškega bukovnika, ljudskega pesnika s Strojne Blaža Mavrela – Pvožlna. Kar nekaj delov njegove zapuščine hranimo v našem rokopisnem oddelku in fototeki.

Pojav bukovništva geografsko zajame celotno ozemlje Koroške, Ziljo, Rož, Podjuno ter Mežiško dolino. Vključili smo tudi del Pohorja, področje kjer je deloval Jurij Vodovnik, katerega rokopisni drobci se, sicer večinoma v prepisih, prav tako skrivajo v zapuščini dr. Franca Kotnika.

Vsebinsko zasnovo spominske sobe pripravili: Simona Vončina in Simona Šuler Pandev.

Galerija

Klasični bukovniki

Blaž Mavrel

Prerokovanja, Arcnijske bukve, Zagovori

Kaj so Bukovniki?