IZ ZBIRKE BELAJ: VEDNO NA POTI

IZBOR IZ ZBIRKE BELAJ

Engelbert Belaj je 40 let živel in delal v Berlinu. Stkal je pomembne vezi z umetniki, kustosi, galeristi, muzealci in uglednimi zbiratelji. Za uspeh firme Kunstransporte Belaj je bil najbolj pomemben začetek, ko ga je za prevoz in sodelovanje pri postavitvah razstav najel Heiner Bastian, nemški galerist, pesnik in prevajalec, ki sodi med najbolj znane in ugledne nemške umetnostne teoretike, pisce, kritike in galeriste 20. in 21. stoletja. Bastian je bil prijatelj in zasebni svetovalec takrat že mednarodno uveljavljenega in slavnega Josepha Beuysa (1921–1986). Bastian in Beuys sta se spoznala v šestdesetih letih dvajsetega stoletja in postala pravi tandem umetnik – kurator. Engelbertu je zaupal tehniško podporo večine Beuysovih razstav. Bastian je celo oblikoval logotip za firmo Kunsttransporte Belaj. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje je Bastian delal tudi za enega od najpomembnejših nemških zbirateljev umetnin Ericha Marxa; bil je kustos za njegovo zbirko. Veliko del iz zbirke Marx je v depojih hranila firma Belaj ter za njih opravljala tudi logistiko in postavitve razstav. Belajeva firma je postajala čedalje bolj prepoznavna in na dobrem glasu. Pozneje jo je razširil na družabnika in prijatelja Luca Freiseja, vključila sta še manjšo prevozniško firmo Schlien. Delali so za galerije in muzeje po celi Evropi ter širše (Amerika, Japonska …), največ pa v Nemčiji, v Berlinu, kjer so pokrivali skoraj vse velike muzeje in galerije. Tako so v velikem tempu nadaljevali več desetletij, do leta 2006. Po tem letu se je Engelbert z družabnikoma odločil, da firmo prodajo. Nekateri nekdanji zaposleni so ga prosili, da bi jim dovolil obdržali ime; dovolil je in odprli so novo firmo Belaj Fine Art Service, ki v Berlinu v mnogo manjšem obsegu deluje še danes.

         Pri tokratnem konceptu razstave je poudarek na obdobju in avtorjih, značilnih za berlinsko umetnostno sceno, od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje. Takrat je Engelbert Belaj začel spoznavati umetnike in sodelovati z njimi. Najbolj odmevna je bila skupina umetnikov iz kroga galerije in ateljejev na Moritzplatzu, ki so jo ustanovili  mladi umetniki. Rainer Fetting (1949) je bil eden od soustanoviteljev in glavnih protagonistov te skupine, predvsem slikarjev iz razreda profesorja Karla H. Hödickeja in drugega vplivnega profesorja Wolfganga Petricka. Skupina je bila sprva znana kot »Moritzboys«, ob Fettingu so bili še Salomé, Bernd Zimmer, Helmut Middendorf in drugi. V začetku osemdesetih je dosegla mednarodno prepoznavnost kot »Junge Wilde« ali »Neue Wilde«. Fetting je danes med najbolj znanimi sodobnimi nemškimi umetniki. Na razstavi so štiri Fettingova dela: slika iz serije zanj značilnih berlinskih mestnih vedut (Moritzplatz) v Berlinu (okoli 1970); tihožitja s pogledom na Alexanderplatz (1970) ter Avtoportret s prijateljem (1979) v močnih barvah in s smelo avtorsko potezo s čopičem.

Po informelu in abstrakciji oz. abstraktnem ekspresionizmu, po ameriških »vzorcih«, so imeli velik vpliv v ZDA uveljavljeni umetniki, kot so Robert Rauschenberg, Andy Warhol, Tom Wessemann, Roy Lichtenstein in drugi. Prihajali so čisto novi načini, po Evropi se je počasi uveljavljal nov val umetnikov, zlasti v Nemčiji. Ti so se odmaknili od teh razvpitih načinov, tudi od ekspresionizma, značilnega za sever. Vzniknil je sicer nov ekspresionizem (neoekspresionizem), a so ga kmalu preglasile čisto osebne poetike posameznih avtorjev.

Povsem samosvoja umetniška pota je hodil Wolfgan Petrick (1939), eden od vplivnih profesorjev na berlinski akademiji (danes v okviru Univerze za umetnost, Akademie der Künste/AdK). Rodil se je v Berlinu. Najprej je študiral biologijo na berlinski Svobodni univerzi (FU Berlin), potem je presedlal na likovno Akademijo. Študiral je pri profesorju Macu Zimmermannu, predstavniku nemškega nadrealizma, potem še pri Fritzu Kuhru, ki je sodil v krog umetnikov znamenitega Bauhausa in njihovega manifesta nove umetnosti. Petrick je študij končal leta 1965 pri prof. Wernerju Volkertu. Zatem je tudi sam postal profesor, med letoma 1975 in 2007 je poučeval na Akademiji v Berlinu in imel lastni studio tudi v ZDA. Je član Akademije umetnosti v Berlinu. Njegov način ustvarjanja ni sledil modnim trendom šestdesetih in sedemdesetih let dvajsetega stoletja, saj se ni nikoli oddaljil od svojevrstnega realizma. Kritika je opisovala njegov način dela kot kritični realizem. Tudi neoekspresionizem, tako značilen za sever, se ga ni posebej dotaknil; bliže so mu bi stari mojstri, Grünewald,  Bruegel, Bosch in drugi. Gre za svojevrsten nadrealizem. Po letu 1960 se je vse bolj ukvarjal z distopičnimi motivi (prihodnost?!) in jih pogosto prepletal z značilnimi postavitvami, t. i. instalacijami. Njegovo poetiko so vsekakor trajno zaznamovale travmatične izkušnje iz otroštva, druga svetovna vojna in porušeni Berlin. Likovna kritika je tudi opazila, da so nanj vplivala dela Jeana Dubuffeta, predstavnika Art Bruta, ter dela belgijskega umetnika Jamesa Ensorja, ki je ustvarjal v slogu ekspresionizma in hkrati nadrealizma, predvsem pa je zanj značilna posebna simbolika v barvah, oblikah in materiji. Petrick je izjavil, da je bilo srečanje z Ensorjevo umetnostjo zanj izkušnja prebujenja. Vplivne so bile tudi misli filozofov, teoretikov t. i.  nove stvarnosti, simbolika Carla G. Junga in vpliv t. i. Art Bruta. V ta namen se je Petrick ukvarjal z eno od najobsežnejših umetniških zbirk duševno bolnih ljudi, z zbirko Prinzhorn v Heidelbergu.

Na študente je zelo vplival profesor Karl Horst Hödicke (1938– 2024), ki jim je puščal veliko svobode. Na berlinski Akademiji je med drugimi poučeval Helmuta Middendorfa in Rainerja Fettinga. Hödicke se je rodil v Nürnbergu, njegova družina se je leta 1945 preselila na Dunaj, leta 1957 pa spet v Berlin. Študiral je pri Fredu Thielerju na Akademiji v Berlinu. Sprva mu je bil blizu (neo)ekspresionizem. Leta 1961 se je pridružil umetniški skupini »Vision« in soustanovil »Grossgörschen 35«, zadrugo umetnikov, ki je zavračala abstraktno umetnost. Izpopolnjeval se je v New Yorku in Rimu. Leta 1980 je bil izvoljen za člana Akademije umetnosti v Berlinu. Umrl je 8. februarja 2024 v Berlinu. Na razstavi je delo z motivom gradbišča iz leta 1989, kolorirana risba.

Nemški neoekpresionizem je na razstavi zastopan z delom Bernda Koberlinga (1938), gre za motiv upodobitve delavcev, t. i. »Strandarbeiter« (Delavci na obrežjih), olje, na platnu, iz osemdesetih let dvajsetega stoletja. Pozneje se je Koberling vrnil v »lirično« fazo upodabljanja atmosferskih vzdušij. Na razstavi je slika iz te serije: Krajina, 1997, olje na platnu.

Na razstavi so posebej izpostavljena dela Thomasa Langeja (1957), ki je stopil na umetniško sceno takratnega Zahodnega Berlina v poznih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. V osemdesetih se je pridružil poetiki generacije umetnikov »Junge Wilden«. Pozneje se je ogradil od neoekspesionizma, vpliva avantgarde in sledil trendom po diktatu sodobne umetnosti. Označili bi ga lahko kot samosvojega slikarja sanjskih pokrajin in simboličnih figur, nemalokrat povezanih z zgodovinskimi motivi in citati, npr. zgodnjerenesančnih mojstrov ( Masaccia, Masolina da Panicale, Filippino Lippi …). Blizu so mu idiosinkratične posebnosti, nastajajo duhovne upodobitve ljudi, ki jih pozna in so mu blizu. Razstavljena so naslednja njegova dela: Vizionarska krajina, 1990; Portret Engelberta Belaja, 1978; Portret kiparja F. Dornseifa, 1986 ter skulpture Glava v žgani glini, poslikana vaza s figuralnimi motivi in poslikan krožnik, keramika. Umetnik živi in ustvarja med Berlinom in Torre Alfini v Italiji. Sodeluje z japonskim slikarjem in kiparjem Mutsuom Hiranom (1952), čigar delo iz žgane gline, stenski krožnik z motivom Kentavra, je prav tako zastopano na razstavi.

Potem ko je padel berlinski zid, ki je med letoma 1961 in 1989 delil Berlin na zahodni in vzhodni del, je čedalje več umetnikov prihajalo v Berlin, nastajala je nova umetniška prestolnica. Tudi umetniki nekdanjega vzhoda so tu videli priložnost za izobraževanje in uspešno vstopanje na umetniško sceno. Mnogokrat jim je bil Berlin odskočna deska za uveljavitev v drugih prestolnicah kulture, kot sta London In New York. Med njimi sta bila rusko-ameriški umetniški par Svetlana in Igor Kopystianski, ki od leta 1988 delujeta v New Yorku. Ukvarjata se z multimedijskimi disciplinami, filmom in videom. Na razstavi je del diptiha, ki kaže na njuno zanimanje za slikarstvo preteklih dob, kar sta po svoje predelala in interpretirala v obliki instalacij in umetniških knjig. V knjigi »Shadow of Gravitation« najdemo igro v petih dejanjih, v kateri umetnica poustvari pet moških karakterjev (projekt Art Institute of Chicago, 1996, Kurator David Travis, založil Büro Orange Siemens AG).   

Berlinski zid je vznemirjal veliko umetnikov, ta nasilna razmejitev mesta, dežele in ljudi. Postal je pogost motiv, ni bil le stvar poslikav na samem zidu, na slikah in kipih, vključevali so ga v umetniške instalacije ali »happeninge«. Vznemirjal je tudi umetnika Stephana Elsnerja (1955). Elsner je odraščal v Zahodnem Berlinu in študiral na tamkajšnji univerzi, na Visoki šoli za umetnost. Študij je zaključil leta 1980 pri profesorju Herbertu Kaufmannu. Leta 1980 je začel ustvarjati s tematiko Berlinskega zidu; izvajal je t. i. akcije s tematiko Kršitev meje. Med eno od takšnih je leta 1982 predrl Berlinski zid, naredil je 10 m² veliko luknjo. Vojaška patrulja ga je aretirala … Ko je novembra  leta 1989 zid padel, se je Elsner odločil, da bo končal umetniško poslanstvo. Šele leta 2009 je začel spet ustvarjati in razstavljati.

Po padcu zidu so lahko ljudje svobodno prehajali meje. Kulturna scena v Berlinu je postala še bolj odprta in povezujoča. Mnogi so lahko svoje ideje uresničili s postavitvami javne plastike, drugim so omogočali predstavitve na razstavah. Prepoznavna je bila poteza oblasti, da pokažejo umetnost v parlamentu in v drugih javnih objektih. Zlasti velikopotezna pa je bila odobritev projekta umetniškemu paru Christu in Jeanne-Claude, ki sta stavbo berlinskega Parlamenta zavila v tkanino. Kar  24 let sta se morala pogajati pri nemški vladi, v času kar šestih ministrskih predsednikov. Leta 1995 sta lahko parlament zavila v 100.000 m² srebrne tkanine in jo zavezala z modro vrvjo. Ta spektakularen dogodek je Christo opisal kot simbol združene Nemčije in je zaznamoval vrnitev Berlina med svetovna mesta. Christo Vladimirov Javacheff (1935–2020) in Jeanne-Claude Denat de Guillebon (1935–2009) sta bila umetnika, znana po svojih obsežnih instalacijah, posegih na velikih zgodovinskih spomenikih in na specifičnih, impozantnih krajinah. Rodila sta se v Bolgariji in Maroku, spoznala in poročila v Parizu ter vse življenje ustvarjala skupaj. Prvotno sta delala pod Christovim imenom, pozneje pa sta se podpisovala skupaj. Eden od njunih skupnih, dolgo načrtovanih projektov je bil, da ovijeta Slavolok zmage v Parizu. Projekt so realizirali leta 2021, že po njuni smrti. Slavolok zmage so ovili v 25.000 m² veliko tkanino, ki jo je bilo mogoče reciklirati, prevezali pa so ga z nitjo v srebrno modri in rdeči barvi. Tako je bil njun projekt po šestdesetih letih realiziran. Takšni posegi velikih razsežnosti, vizualno impresivni so terjali dolgoletne priprave, vključno s tehničnimi rešitvami, političnimi pogajanji in javnim prepričevanjem. Par je zavrnil donacije ali javni denar, delo sta financirala sama, s prodajo lastnih umetniških del. Trdila sta, da njuni projekti nimajo globljega pomena, imajo le estetske učinke; njihov namen je pokazati lepoto in nove načine gledanja na znano. Na razstavi so razstavljena tri dela: idejna zasnova ovijanja Parlamenta v Berlinu iz leta 1994; realizacija zavitega Parlamenta v Berlinu ter delo poseg v naravo, Zavita krajina (motiv iz Japonske).

Umetnica Anna-Gabriele Müller – Galli (1944) je med letoma 1962 in 1967 študirala slikarstvo na Šoli za uporabno umetnost Saarland v Saarbrücknu, od leta 1969 pa na Visoki šoli za umetnost v Berlinu, kjer je leta 1976 diplomirala v razredu Martina Engelmana. Galli pripada generaciji »Junge Wilde«. Ustvarila je samosvoj slikarski slog, s poudarkom na čutnosti in čustvih, ki bi ga lahko označili kot slog ekspresivno-figurativne slike. Avtoportret, 1988, pri katerem gre za risbo s čopičem na platnu, za obris ter prepričljiv poudarek lastnih telesnih značilnosti, hkrati pa je črta postala zgovorna linija umetničinih čustev.

Angelik Riemer (1948–2014) je študirala slikarstvo na Visoki šoli za umetnost v Berlinu. Med letoma 1970 in 1973 je prejela štipendijo Nemške akademske fundacije; bila je magistrska študentka Hanna Trierja. Izpopolnjevala se je v Londonu, pozneje je živela in ustvarjala v New Yorku in na Japonskem. Po vrnitvi iz Londona je do leta 1975 živela in ustvarjala z možem Reinhardom Bockom v znani berlinski skupnosti umetnikov v Kreuzbergu. Na razstavi je zastopana s sliko v načinu magičnega realizma Interier, v Sloveniji je bila takšnemu načinu blizu slikarka Metka Krašovec. 

Slikar Rolf Behm (1952) je od 1972 do 1977 študiral na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost pri prof. P. Ackermannu, prof. H. Baschangu in prof. Markusu Lüpertzu, potem je dobil v študijskem letu 1977/1978 štipendijo DAAD ter se v Londonu izpopolnjeval na Šoli umetnosti St. Martins. Leta 1979 se je preselil v Berlin. Na razstavi je zastopan z dvema deloma, ki še sodita v nemški (neo)ekspresionizem; gre za sliki Grosser Lauscher (Veliki prisluškovalec) in Die Macht + Die Augen (Moč/Oblast + Oči) iz leta 1983. 

Nickolas Krushenick (1929–1999) se je rodil v delavski družini ukrajinskega porekla v New Yorku. Opustil je srednjo šolo, potem pa po 2. svetovni vojni s pomočjo mecenov obiskoval šolo Art Students League v New Yorku (1948–1950) in Šolo za umetnost Hansa Hofmanna (1950–1951). Na newyorški umetniški sceni je deloval od sredine petdesetih, leta 1970 je začel poučevati na Univerzi v Marylandu. Sprva je ustvarjal v slogu abstraktnega espresionizma. Od sredine šestdesetih je razvil svojstven slog. Slikal je kompozicije z barvami v razdelanih geometrijskih poljih, ki jih je obrisal s črno barvo. Krushenick velja za pionirja t. i. pop abstrakcije. Njegovo delo nekoliko odstopa od del na pričujoči razstavi, vključili pa smo ga zato, da bi pokazali, da je bila berlinska umetniška scena zanimiva tudi za uveljavljene umetnike, ki so prihajali iz ZDA. Zastopan je z delom Brez naslova, 1966, olje, platno, z zanj značilno igro geometrije.

Od kiparjev sta na razstavi zastopana Frank Dornseif in Rainer Mang.

Frank Dornseif (1948) je študiral kiparstvo na Visoki šoli za umetnost v Berlinu (1970–1977) ter hkrati filozofijo in verske študije. Leta 1976 je postal magistrski študent Joachima Schmettaua. V letih 1977 in 1978 je prejel enoletno štipendijo DAAD za Firence. Pozneje je s Ter Hellom, Elke Lixfeld, Rainerjem Mangom, Reinhardom Podsom in Gerdom Rohlingom  ustanovil umetniško skupino in galerijo 1/61 Berlin.  Zanj je značilno, da za kiparski material uporablja armaturno železo in žice. Konstruira velike skulpture in tudi skulpture komornega formata. Včasih železo in žice kombinira s pleksi steklom, papirjem in vrvicami. Dobesedno riše z žicami, sicer je zavezan risbi na nosilcih velikega formata. Poudarjene konture, kovinske obrise figur, s katerimi ustvarja posebne prostorske učinke, pridajo poseben učinek prav svetlobe in sence. Kiparju je, tako sam izjavlja, doseganje prostorskega učinka, ki ga izpelje skozi sam proces, veliko bolj zahtevno kot upogibanje in varjenje trdega materiala. Vsekakor je poudarek vedno na risbi, tej osnovni in »razmišljajoči« likovni tehniki.

Kipar Rainer Mang (1943–2007) je med letoma 1957 in 1960 opravljal vajeništvo v gradbeništvu, nato je delal v gradbeni stroki na področju jeklenih konstrukcij in arhitekture, kar je gotovo vplivalo na njegovo poznejše kiparsko ustvarjanje. Med letoma 1968 in 1976 je študiral kiparstvo v Berlinu; leta 1968 na Akademiji uporabnih umetnosti in mode, od leta 1969 na Akademiji za umetnost (Visoka šola za umetnost v Berlinu). Tam je postal magistrski študent Shinkichi Tajiri (1923–2009) japonsko-ameriškega kiparja, kar je prav tako vplivalo na njegov kiparski način.   

         Nanizala sem le nekaj avtorjev in s tem poudarkov iz zbirke Belaj. Gre za poskus orisati čas in prostor, ki so ga zaznamovale številne razstave po galerijah in muzejih po vsej Evropi in širše. Med najslavnejšimi nemškimi avantgardnimi umetniki starejše generacije, ki je bil v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja že slaven in priznan po vsem svetu, je Joseph Beuys (1921–1986).  Mojstru smo se na razstavi poklonili z dvema plakatoma (Joseph Beuys Goldsuhen za razstavo v galeriji Silvia Menzel leta 1982 in za razstavo Das XX. Jahrhundert/Kunst in Deutschland, 1999–2000). Plakata sta podpisana, podpisal je tudi svojo knjigo s posvetilom Engelbertu Belayu. Na razstavi sta tudi plakata za razstavo Sammlung Marx, Berlin, 1982, in plakat za razstavo v galeriji Georg Nothelfer v Berlinu.

         V izboru iz zbirke Belaj so zastopani predvsem nemški avtorji od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje, s poudarkom na slogu (neo)ekspresionizma in osebnih poetikah posameznih avtorjev. Avtorjev v načinu informela, lirične abstrakcije, abstraktnega ekspresionizma, pop arta in drugih načinov zaradi prostorskih možnosti nismo mogli vključiti. Je pa zastopan magični realizem in nasploh je poudarek na figuraliki in premoščanju klasične zavezanosti severnih dežel ekspresionizmu. Predstavljeni so avtorji, ki s poudarjeno osebno poetiko, vredno njihovih predhodnikov, pionirjev ter vse mlade avantgarde, suvereno odslikavajo lasten pogled na svet v premenu družbene stvarnosti. V Nemčiji je te angažirane poetike najbolj smelo začrtal in jih na svetovni sceni tudi uveljavil Joseph Beuys. Prizadeval si je povezati umetnost in izkušnjo, saj je verjel, da ena brez druge ne moreta, lahko le soobstajata in se plemenitita. Umetnik je posrednik, saj ga kot človeka obdajajo in vznemirjajo vse družbene okoliščine in njihov odnos do narave in življenja nasploh, zato mora spregovoriti. Beuys je prišel do spoznanja, da je ideja važnejša kot objekt, umetnost pa disciplina, ki povezuje materialno z življenjem.