Iskalnik COBISS
Iskalnik COBISS

DARKO SLAVEC: SPOMINI IN PRAZNINE

V poletnih mesecih je v razstavišču knjižnice na ogled razstava mag. Darka Slavca, ki vzpostavlja dialog med posebno krajino, ki jo umetnik imenuje Slike iz mojega rojstnega kraja in ciklom Praznine, s katerim nadaljuje svoje vizualizacije predstav o Kozmosu.

Akademskega slikarja in grafika, mag. Darka Slavca, tudi teoretika in pedagoga, ki mu je univerza v Ljubljani leta 2020 podelila naziv Zaslužni profesor, na Koroškem dobro poznamo. Leta 2011 smo lahko v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu videli njegovo retrospektivno razstavo in prebirali monografijo z enakim naslovom POGLED V NEBO. Istega leta je razstavljal serijo »Iz neskončnosti v neskončnost« še v razstavišču KOK na Ravnah na Koroškem (marec 2011). Serijo slik Praznine, ki jih v dialogu s Spomini, tokrat predstavlja v razstavišču KOK, je pred tem razstavil v Mali galeriji v Kranju (Likovno društvo Kranj – ZDSLU, izdal in založil katalog, maj 2022).

Tokrat se soočamo s Spomini in Prazninami, z deli iz najnovejšega opusa, ki je nastal med leti 2020 in 2022. Razstavljena dela vzpostavljalo dialog med posebno krajino, ki jo umetnik imenuje Slike iz mojega rojstnega kraja (Orehek pri Postojni) – gre za diptih, Spomin očetu (2020) in Spomin mami (2021; sliki sta nastali sočasno s ciklom Praznine, kjer avtor nadaljuje vizualizacije predstav o Kozmosu. Praznine, dela ki so nastala v letih svetovne pandemije, ko je človeštvo na veliki preizkušnji, odslikavajo značilno poetiko umetnika v smislu (meta)fizike in (nad)realizma ter strahospoštovanjem slehernika, ko začuti razsežnosti vesolja. In takšna vzdušja nam more približati umetnik.

Kustosinja razstave je umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar.

 

Foto: Nika Hölcl Praper

DIPTIH – SPOMIN NA OČETA IN SPOMIN NA MAMO

Spominjati se je dano človeku/ljudem (tudi drugim živim bitjem), je individualna in kolektivna izkušnja, je kot tkanje nevidnih niti, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo in napoveduje prihodnost. Spomin je ključen za našo individualnost; naši osebni spomini so vedno drugačni od spominov drugih ljudi, tudi nam bližnjih, čeprav smo bili priča istih dogodkov ali vtisov iz okolja. V možganih je več spominskih sistemov, ki jih podpirajo različna nevronska omrežja. Ko se več ne spominjamo, izgubljamo tla pod nogami in zdi se, da tudi sami izginjamo. Nevroznanost zna že marsikaj pojasniti, nam laikom pa ostane čudenje nad vsem česar se spominjamo in zavedanjem, da smo še več pozabili; ostale so praznine in na nezavedni ravni usedline vsega kar smo doživeli in vsega kar smo bili. Podobno se dogaja s kolektivnimi spomini človeštva.

Povezati spomine na nam drage ljudi moremo na različne načine. Ne le v smislu vizualnih podob in slik, temveč tudi z drugimi čuti, ki nas popeljejo v posebna »spominska« vzdušja, npr. vonjave doma, dotiki, božajoča roka matere …

Z vizualnimi sredstvi nas v takšna posebna vzdušja popelje Slavčeva slika iz cikla Slike iz mojega rojstnega kraja – Spomin na očeta. Gre za zimsko krajino vasice Orehek pri Postojni, krajino, kjer se dotikata Primorski in Notranjski svet. Zimska krajina, sneg, inje, mraz, dramatično nebo – tu je preminil umetnikov oče. Panorama, ki daje slutiti neskončnost. Nebo in zemlja se zlivata v eno. Pomenljivo prizorišče, ki označuje letni čas zimo, ki po mitologiji pripada Hefajstu, bogu rokodelstva, kovaštva. Hefajst (rimski Vulkan) je bil sin Zeusa in Here, a oče – Zeus ga je vrgel iz Olimpa ker se mu ni podrejal. Potem je koval čarobne stvari za bogove … Mitologije so prav tako kolektivni spomini človeštva in jih lahko beremo v simbolnem smislu in tudi razumemo večplastno, tako kot Slavčeve krajine, ki jim je pridal človeške atribute, po nebu leteče okruške – tudi delce predmetov iz vsakdanjega življenja. Slavčev oče je umrl sredi krajine, ki jo je imel rad. V pesmi SLOVO Iztok Geister:

»Od tvojih las se poslavljam, kakor od stoječega žita / od tvojih sivih, rjavih in rumenih las / od tvojih mrtvih las z najbolj plahih njiv / od tvojih živih las z najpogumnejših planjav / od tvojih sanjskih las z najbolj ljubljenih goščav / o, ti, moja topla zemlja, o ti, moja vroča prst /zakaj stojiš kot srna v žitu in me gledaš kot prelep plevel?« 1

V spominu na mamo pa je naslikal krajino svojega doma – vas Orehek- poleti. Čas dneva se preveša v pozni popoldan, na nebu že ugledamo luno, sonce zahaja med oblaki, in spet se nebo dotika zemlje … Dolge temne sence na poletni krajini so antipod belinam zimski krajine. Letni čas poletje pripada bogu Apolonu, ki sončni bog in bog svetlobe, ki navdihuje umetnike in znanstvenike. Simbolizira poduhovljenje in človeški vzpon. Slavčeva krajina posvečena materi je oda ustvarjalnosti, pa vendar ob njej slutimo minevanje, ki ga najlepše opiše pesnik Iztok Geister v pesmi OREHOVA POKRAJINA.

»Tvoj obraz je kot orehova pokrajina. / Tako lep in dober kot potica. // In tvoje roke, ki režejo pokrajino. / Tvoje roke, ki režejo kos za kosom, / so kot drevesa ob poti v rodno vas. » 2

 

PRAZNINE

IKAROV PADEC

Ikar se je s krili, ki mu jih je naredil oče Dedal, dvignil nad morje. Vzhičen nad tem, da leti, se je vzpenjal vedno višje in višje, k soncu. Le to pa je postalo premočno in krila zlepljena z voskom so se stopila. Ikar je omahnil v globino. Tako mit. Ikar je simbol nezmernosti in neustrašnosti, ki so človeške lastnosti. Sanje o letenju pa so pogosta nezavedna dogajanja v človeških možganih. Želja po letenju je želja po sublimaciji, je iskanje notranje skladnosti. Je tisto iskanje v smislu (neu)resničevanja želja, pa tudi občutenje nemoči, da se nekaj ne more izpolniti. Pa vendar je človek poletel. Letenje je stoletja zaposlovalo in navdihovalo umetnike in znanstvenike, tudi danes in bo tako tudi v prihodnje. Poleteti še višje in vedno višje je človeški sen. Le ta pa je v neskladju s človekovim zanimanjem za njegov planet – zemljo, ki jo preveč izkorišča in zanjo premalo skrbi. Raje bo za sabo zapustil opustošenje, ko bo poskušal postati stvarnik in bo potem zgrmel v globine. Umetniki nam slikajo takšen distopičen svet, da bi se zavedali in ukrepali preden bo prepozno. Slavčeva slika SANJE O POTOVANJU NA MARS (2021) preroško napoveduje takšno početje in nas svari. Podobo preroka, upodobljen je s hrbte strani, je naslikal na istem prizorišču kar dvakrat; figuri v identični pozi in z rahlo sklonjeno glavo. Čeprav je figura od nas obrnjena s hrbtom, v njej prepoznamo umetnikov avtoportret, pravzaprav ga zaslutimo. Slavčevi cikli Človek in vesolje, Kruh svet in kozmos, Deus, cikel Sonca, Črne luknje, Praznine in DNK vesolja napovedujejo antiutopije. Na prvi pogled nas slike pritegnejo zaradi umetnikovega virtuoznega metjejskega znanja, občutka za kompozicijo in iluzije, ki jih zna vzpostaviti na dvodimenzionalni površini; sledimo njegovemu navdušenju nad vesoljem. Potem pa pozornost namenimo še drugemu – turbulentnemu dogajanju na prizorišču. Zgodila se je eksplozija, saj je hlebec kruha zaplaval po vesolju. Vedno manj ga je, dokler se ni razkrojil do zadnje drobtinice, do nevidnih prašnih delcev … Izginjajo tudi predmeti, ki jih je ustvaril človek. Po vesolju so se razpršili kot okruški civilizacije, dokler niso povsem izginili. Slutimo praznine in nove svetove.

 

DARKO SLAVEC se je rodil 10. junija 1951 v Postojni. Otroštvo je preživel v bližnjem Orehku. Študiral je na ALUO v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1975 (prof. Jelisava Čopič). Leta 1974 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Slikarsko specialko je opravil pri profesorju Gabrijelu Stupici (1977), grafično pri profesorju Bogdanu Borčiću (1980). Od leta 1979 do 2018 je bil zaposlen na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil v okviru Oddelka za tekstilstvo; najprej je bil asistent, pozneje docent in izredni profesor, od leta 1995 pa redni profesor. Poučeval je predmete s področja likovne umetnosti, oblikovanja in fotografije. Bil je tudi soustanovitelj Visoke strokovne šole za risanje in slikanje v Ljubljani; tam je predaval od leta 1990 do 2010. Med leti 1997 do 2003 je bil tudi mentor na likovni šoli Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Pripravil in vodil je likovne tečaje za različne ciljne skupine. Objavlja strokovna besedila s področja pedagogike, likovne kritike, oblikovanja in fotografije. Napisal je tudi več recenzij za knjižne izdaje ter spremne tekste v umetniških edicijah drugih avtorjev.

Leta 2009 je bil v uredništvu dokumentarnih filmov TV Slovenije (odgovorni urednik Jani Virk, urednica Živa Emeršič) posnet Slavčev dokumentarni portret »Od kruha do zvezd« (scenarij Iztok Premrov, režija Brane Bitenc, direktor fotografije Mišo Čadež).

Živi in ustvarja v Orehku pri Postojni in v Ljubljani.

 

Milena Zlatar, univ. dipl. um. zgod.

 

1 Iztok Geister, Iz zbirke ljubezenske poezije BESEDE ŽENSKEGA POMENA, založil Zavod za favnistiko Koper, Sv. Anton, 2002

2 prav tam