V razstavišču knjižnice je v februarju na ogled razstava ilustracij Hane Stupica (1988) je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Razstavo smo ob prisotnosti avtorice odprli na predvečer slovenskega praznika kulture, v torek, 7. februarja 2023. Dogodek sta soustvarila še likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar ter akademski glasbenik, kitarist Andrej Ofak.
Foto: Fotofabrik
Dragoceni srednjeveški in novodobni iluminirani rokopisi ter tudi druge izvirne knjige, npr. v obliki knjig umetnikov, kjer imata to, kar je zapisano in vizualizirano/upodobljeno enako težo, so bili gledalcu in bralcu nekoč le delno dostopni v muzejih in v zakladnicah knjižnic, občasno tudi na razstavah v galerijah, danes pa so kot faksimile v preučevanje in razmišljanje vse bolj na voljo tudi v digitalizirani obliki, ki omogoča večplastno branje. Predvsem pa se dragocene unikatne knjige tiskajo v bibliofilskih izdajah.
Iluminacija (iz lat. lumen=luč) pomeni razsvetliti, beseda ilustracija je prav tako latinskega izvora in se enako navezuje na luč, dobila pa je bolj pojasnjevalen in razlagalen značaj. Tako se nadaljuje dolga tradicija bogato iluminiranih knjig »svetih in pomenljivih objektov«, ki so prenašali modrosti besede, skupaj z miti in legendami, z vedenji in spoznanji …
Kako pomembne so knjige za otroke, ni potrebno pojasnjevati. Ko vzamemo knjigo v roke, intuitivno ravnamo kot otroci, ki si knjigo najprej ogledajo, naslovnico, zadnjo stran … potem jo odprejo in začnejo listati. Knjiga jih pritegne kot zanimiv predmet za ogledovanje. Ali kot se spominja izraelski pisatelj Amos Oz, je bila njegova prva slikanica o velikem, debelem medvedu, ki je zelo rad lizal med … potem ga popika velikanska množica pobesnelih čebel … In nauk je bil napisan z debelimi rdečimi črkami: »Preveč medu ni dobro!« Bolj kot opazovanje likov, ki so se mu vtisnili v spomin, pa je njegov pomenljivi opis, kako je odkril, da npr. v besedi UHO vidiš dve košari in nosača, v besedi TIP kladivo, žebelj in stoječo trobento … pa se je naučil brati in slišati glasove. Npr. likovno pomenljiva pisava – glagolica, ki si jo je v 9. stoletju za pisanje v slovanskih jezikih izmislil Ciril, nam to lahko razkriva še nazorneje. Predvsem pa je vizualnim umetnikom to že dolgo znano, kot npr. pri nas članom skupine OHO. Ne le igra podob in oblik, temveč tudi njihov zven. Medialna oblika imena skupine OHO (OkO in uHo), se je poigravala z oblikami in črkami; v sami besedi lahko prepoznamo tudi kemijski znak za vodo (1H+2O ali H2O) in s tem se izriše tudi njihov manifest, da jim je idejna voditeljica narava. »Besedila so iz črk. Črke so iz črt. Črte so tu zato, da v obliki črk na vizualen način signalizirajo posamezne zvoke. Ko gre za besedila, je torej črta skrita za zvokom črk,« je hkrati pojasnjeval član skupine, Ohojevec, pesnik in zagovornik narave Iztok Geister.
Prav zato je vizualizacija besed in besedil v sozvočju z vizualno/likovno podobo tako zelo pomembna.
Knjiga pravljica/basen Zajčkova hišica, ki jo je napisala Anja Štefan, njeno vizualno podobo pa je ustvarila Hana Stupica, najprej za lutkovno predstavo, nam dobesedno pade v oči, saj nas knjige najprej pokličejo kot objekti, s svojim telesom in podobo na platnicah, preden se poučimo še o avtorjih in o vsebini. Knjiga Zajčkova hišica izstopa najbrž zato, ker nas naslovnica še posebej spominja na iluminirane rokopise. Bogata bordura (favna in flora) uokvirja knjigo, izbrana tipografija izpiše imeni obeh avtoric ter ju tako enakovredno izpostavi, enako tudi naslov knjige. Pogled v notranjost nas preseneti, vidimo kako se debel papir (občutek imamo, da gre za pergament ali celo za ustrojeno kožo) »trga« in skozenj prodirajo (vstopajo v knjigo in v zapis) večpomenske podobe okarakteriziranih živalskih likov, ki so umeščeni v posebne prostore – največkrat svojstvene krajine. Like je Hana Stupica izrisala z vsemi podrobnostmi, vsako dlačico posebej, da je dosegla različno mehkobo kožuščkov: zajčka, veverice, jazbeca, medveda in lisice ter rahlo nagubano lice žabice. Živali so tudi kostumirane, oblečene so v starodobna oblačilca in obutev, vendar ne v kakšno prepoznavno nošo. Tudi arhitektura, orodja in drugi predmeti nas popeljejo v minula stoletja. Krajina ni vsakdanja, drevesa so tipizirana, poudarek je na deblih in vejevju, listje odnaša veter in ga polaga na tla med redke trave, cvetove, gobe … Pozna jesen je in zima bo, kar daje podobam dramatičen značaj. Potem se odvije skozi oblike, glasove in slike zgodba o prijateljstvu in sodelovanju, pa tudi o laži in prevari. Odrasli jo s pridihom melanholije lahko ugledamo s kančkom trpkega priokusa: lisica je ostala kriva in sama … Otroške oči pa imajo drugačne poglede. Zanima jih vsaka nadrobnost in domišljija jim že izrisuje nadaljevanje …
Ukrajinska ljudska pravljica Rokavička, ki jo je prevedla Kristina Brenkova, govori o prijateljstvu in tudi o tem, kako se ta idila lahko hitro poruši. Skozi vizualno pripoved Hane Stupice ugledamo zgodbo na poseben način: zima, mraz in nemočne živali, vse plahe in miroljubne – od miške do medveda. Človek in njegov udomačeni, zvesti spremljevalec pes nenamerno posežeta v svet narave in prekineta živalsko idilo … Gre za igro naključij: izgubljena rokavička, ki postane dom za živali, to idilo nenadoma zmoti pasji lajež in živali rokavičko prestrašene zapustijo. Spet bodo morale iskati zavetja in nov dom. Nič hudega sluteč dedek pa je vesel, da je spet našel svojo rokavičko … Originalno naj bi se pravljica končala na bolj krut način. Od živali naj bi ostali le kožuščki. Pravljica ostaja tako odprta, zato pa tem bolj skrivnostna, prava vaba za domišljijski svet otrok in odraslih, ki mu Hana Stupica s številnimi detajli zvesto sledi.
Pravljice bavarskega zgodovinarja, zbiralca ljudskega izročila Franza Xaverja von Schönwertha (1810-1886), Schönwerthove pravljice*, kot jih je ilustrirala Hana Stupica so zelo zgovorne tudi s samo vizualizacijo; že na naslovnici nas popeljejo v neke minule čase, med mite in legende. Vidimo srednjeveški grad, potem sikajočo kačo, nad njo pa sadež (ki ni jabolko, prej je repa); na drugi strani je vrana z odprtim kljunom, nad njo se pne nenavadno drevo, nad njim pa pajek s kronico. Osrednja figura je kostumiran živalski lik (lisica), nad njo pa pomenljivi ključek, ki odpira in zapira … Še založba Miš s svojim imenom nekako sodi v ta svet, kamor vstopamo. Pravljice za odrasle in starejše otroke, ki jih pravljični svet ne bo prestrašil, temveč jih bo popeljal v minule čase, v svet čudnih, strašljivih bitij in nenavadnih dogajanj. Beremo jih skozi igro znakov in besed, zavedajoč se njihove teže in branja med vrsticami; potrebni predaha se zapletemo v vizualne zanke in tudi v rešitve, ki jih na simbolični način, tam med oblaki, ponuja skrivnostni ključek. Vsak detajl nam spodbudi domišljijo, še posebej pa avtoričine pretanjene barvne nianse in sama izbira barv, ki na avtoričinih iluminacijah poudarijo in tudi zmehčajo celo hudiča in smrt …
Ni naključje, da je zato posamezne iluminacije/ilustracije namestila v bogate okvirje; ti spominjajo na knjige – objekte, na iluminirane rokopise z bogatimi platnicami, ki varujejo zaklad. Oprema originalov in grafik se sklada s kostumografijo njenih likov, ki je brezčasna kulisa poudarjeno okarakteriziranih, včasih celo grotesknih likov, ki bi jim vzporednico lahko potegnili v dolgi tradiciji fantastičnega slikarstva in kiparstva v starem in novem veku, ki je vedno burilo domišljijo.
Zato je posebno branje podob potrebno tudi za njeno serijo Fedora (različica imena Teodora in tudi modna znamka klobukov). Na pobudo vinogradnikov iz Dolancev, Mojce Tiršek in Valterja Kobala, je ustvarila unikatne vinske etikete. Vsaka ilustracija ima podlago na zgodbah in anekdotah, ki so se po izročilu dogodile članom družine Kobal in drugim ljudem v vaškem okolju med Krasom in Vipavskimi brdi. Motivi z liki npr. Tetoviranec, Snubec, Šepavec, Lovec … so polnokrvni liki, ki ohranijo likovno privlačnost v vseh detajlih tudi potem, ko jih pomanjšane odtisnejo za steklenice z vinom.
Pomen vizualne umetnosti je velik. Podobe se nam vtisnejo v spomin morda še bolj intenzivno kot prebrana besedila, največkrat celo na nezavedni ravni. Hana Stupica zato svoje motive in vizualizacije zgodb pogosto loči od samih knjig in nas nagovarjajo tudi kot grafike, ki jih v giclee tehniki reproducira iz ročno narisanega/naslikanega originala in odtisne s pigmenti na arhivski papir. Gre za posebne motive, izseke iz raznolikih pravljic in basni s posebej poudarjenimi liki/osebnostmi, ki nagovarjajo gledalce, tokrat brez dialoga/simbioze z besedilom. Gledalec lahko sicer poveže prepoznavne like z besedilom in vizualizacijo zgodbe, ki jo pozna v knjižni obliki, hkrati pa ima možnost še bolj poglobljeno vstopiti v umetničin svet samosvojih likov, ki se znajo približati tako otroku kot odrasli osebi. Hana Stupica se zaveda, da nas slike, upodobitve ljudi, živali, rastlinja, torej »žitja in bitja«, živega in neživega sveta že od nekdaj nagovarjajo tudi skupaj s vsakdanjimi predmeti. Zato je delček tega svojstvenega sveta prenesla tudi v svet predmetov, takšnih, ki razveseljujejo otroke in tudi otroka v nas odraslih (šatuljice, lončki, tekstilije …). Naj spomnim, kako pomemben je za nas npr. motiv na naši najljubši porcelanasti skodelici … otrokom še posebej, tako na majicah, torbicah, rolkah in na drugih predmetih. Vse kar nas obdaja, tudi svet predmetov, nas zaznamuje bolj kot smo si pripravljeni priznati.
Umetnikom pa je dano, da pri ustvarjanju ohranijo otroško dušo, tisti neposreden in intuitiven svet. Avtorica poudari, da je to tisti iskreni svet, ki ga je poznala od otroštva in ga je preprosto prenesla v svet odraslih, zato so njene iluminacije/ilustracije tako posebne in privlačne za vse generacije.
Milena Zlatar
* Schönwerthove pravljice; Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2017: Zbrala in uredila Erika Eichensee, prevedla Tina Štrancar, ilustrirala Hana Stupica, ki jih na kratko založba predstavlja takole: »Zbirka 82 pravljic, ki jih je zbrala in uredila “odkriteljica”, učiteljica in kulturna delavka v Regensburgu, Erika Eichenseer, je pomemben kulturni preobrat v območju uveljavljenega evropskega pravljičnega sveta, zakodiranega z bratoma Grimm, Perraultom in Andersenom. Te pomembnosti se je zavedala tudi založba, ki je poskrbela za monumentalno izdajo prevoda v slovenščino (nemški izvirnik, ki je izšel leta 2010, ob 200-letnici zbirateljevega rojstva, je bil doslej preveden samo v angleščino in italijanščino). Zbirko bogatijo umetniške ilustracije in odličen strokovni aparat. Zakaj je zbirka teh pravljic pomembna, izčrpno razlaga urednica izdaje v spremni besedi in prevajalka v besedi o prevajanju. Na pogosta vprašanja, ali so tovrstna besedila za otroke primerna, koristna ali škodljiva, pa utrinek iz razmišljanja Erike Eichenseer: pravljice “… nagovarjajo ljudi vseh starosti, predvsem pa mlade odrasle, ki se med odraščanjem soočajo s strahovi, skušnjavami, izzivi in nevarnostmi.«
HANA STUPICA, se je rodila leta 1988 v Ljubljani. Odraščala je v družini umetnikov; ob materi slikarki/ilustratorki Mariji Luciji Stupici in starima staršema, slikarju in profesorju na ALU v Ljubljani Gabrijelu Stupici in slikarki/ilustratorki Marlenki Stupici.
Po končani umetniški gimnaziji likovne smeri na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije. Za diplomsko nalogo je zasnovala ilustracije za svojo prvo slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela nagrado Hinka Smrekarja. Že med študijem je začela objavljati ilustracije v revijah Cicido in Ciciban.
Njene ilustracije so objavljene v knjigi Anje Štefan Svet je kakor ringaraja in antologiji Medvedi in medvedki. Ilustrirala je Schőnwertove pravljice in slikanico Anje Štefan Zajčkova hišica, za katero je oblikovala tudi likovno zasnovo lutkovne predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Tako Rokavička kot Zajčkova hišica sta bili nominirani za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, Rokavička pa tudi za Levstikovo nagrado.
Kot ilustratorka se je uveljavila tudi v svetu oglaševanja in bila za svoje delo večkrat nagrajena.
Ustvarja tudi kolekcijo uporabnih izdelkov, s katerimi svoje mojstrske podobe, ki so preplet žlahtne slikarske in ilustratorske tradicije ter sodobnih oblik vizualne umetnosti (fotografija, animacija, elektronski mediji, lutke, kostumografija) s strani knjig in z razstavnih panojev pospremlja v vsakdanje življenje. Je mojstrica slikanja živalskih likov, ki jih z izjemno pozornostjo do detajlov kostumografsko odene v fina oblačila. Povezuje družinsko slikarsko dediščino, naklonjena je sodobnim tehnologija, zato navdušuje s prepoznavno avtorsko poetiko in estetiko. Razstavlja doma in v tujini ter na bienalih ilustracije.
(povzeto iz predstavitvenega besedila založbe Mladinska knjiga)
