Iskalnik COBISS
Iskalnik COBISS

V zvenu industrijske suite

V razstavišču Koroške osrednje knjižnice je do konca avgusta na ogled razstava Stojana Špegla Industrijska suita, ki skozi industrijsko motiviko sosednje Šaleške doline stopa ob bok aktualnim praznovanjem ob 400-letnici železarstva in jeklarstva v Mežiški dolini.

Na odprtju razstave je umetnika in njegovo delo predstavila umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, ki je tudi kustosinja razstave.

Stojan Špegel se izraža v vizualnem jeziku in enako vešče piše; s poezijo in prozo beleži svoja opazovanja, čutenja in razmišljanja. Odslikava okolje, kjer je odrasel in se mu zapisal z dušo in s profesionalnim delovanjem. Z besedo in sliko upodablja Industrijsko suito.

Stojan Špegel se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Diplomiral in magistriral je na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Doslej je imel več kot štirideset samostojnih razstav in od leta 1996 je sodeloval na več kot sto skupinskih razstavah. Izdal je štiri pesniške zbirke. Profesionalno se je udejstvoval tudi kot muzealec; je vodja Muzeja premogovništva Slovenije in tamkajšnjega razstavišča Barbara, kjer je pripravil že več kot 180 razstav. Živi in ustvarja v Šoštanju.

STOJAN ŠPEGEL: INDUSTRIJSKA SUITA

Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. / V nanodelcih si suh kot sekanci, njihovo srce je kot velik posel. / Z naslovom pobereš vse, ki so padli. / Hrup-zvok v sebi drži neskončno presenečenj. / Bolj ko mu postajamo podobni, bolj so čevlji varilca časa mehki. / Tako polniš v podplate klonirane bliske in grom zaviješ v šuhfeco. / Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, / vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla. /  Za ostalo sprejemamo ponudbe.

 

INDUSTRIJSKA SUITA STOJANA ŠPEGLA/UMETNIKOV MANIFEST

Umetniki so od nekdaj upodabljali krajine, vedute vseh vrst; upodabljali so ljudi, favno in floro. Narava jim je bila učiteljica, človekov dar opazovanja in spretnost ustvarjanja je bila podlaga za vedno nova spoznanja, prilagajanja in spreminjanja… Človek je vedno težil, da bi osvojil naravo in njene dobrine; kolikor je le mogel jo je spreminjal po lastnih željah in ustvarjalnih nagibih, vse zato, da bi preživel in si naredil življenje prijaznejše. Tako kot je posekal/izžgal gozd in si naredil rodovitna polja, je v nedrjih zemlje poiskal še rudo…, uporabljal je orodja-orožja (!), z izumom kolesa pa je zavrtel tudi kolesje številnih izumov. Le-ti so mu pomagali preživeti, a so hkrati spreminjali tudi njega. Nova velika prelomnica se je zgodila s kulturo bivališč, pozneje stanovanjskih zgradb in kultur z mestnim ustrojem ter kolo se je vrtelo vedno hitreje in še hitreje…  Človek se je začel odmikati od narave, v želji, da bi si jo povsem podredil, je postal nenasiten. Njegove ideje in zmožnost mišljenja vodijo v neslutene razsežnosti razvoja, tako daleč, da je začel ogrožati sebe in preživetje človeštva.    

Ta, tako zelo posplošen uvod v nam vsem poznan razvoj človekovega napredka in hkrati zavedanja, da imamo samo en planet in eno samo življenje, se mi je zdel smiseln zaradi vpogleda v bližnjo preteklost. Lasten spomin, zgodovinska veda odstira seveda mnogo več, nam seže vsaj za dve generaciji v preteklost, ko so še žive vezi z našimi predniki. To, kar so nam povedali starši, stari starši, njim pa prastarši, neposredno zadeva slehernega človeka in mnogo lažje si predstavljamo polpreteklo zgodovino, tudi zgodovino industrializacije.  Pri industrializaciji ne gre le za stvari, ki so ljudem omogočale dostojnejše življenje, temveč so jih enako intenzivno tudi razčlovečile. Ljudje so garali, delali na poljih, rudarili, gradili (tudi posebne objekte-tovarne) z vedno bolj sofisticiranimi napravami in ustroji … vse v imenu napredka in boljšega življenja. Pa je vse to zares vodilo v boljši svet?! Gotovo, vsaj v nekaterih delih sveta, a nenadoma smo se znašli pred dejstvom, da gre vse še v smeri imeti in posedovati ter v smeri pretirane eksploatacije narave in ljudi. Že dolgo govorijo o človeških »virih«, kot da se ne bi zavedali, da ni ogrožena samo narava, temveč tudi ljudje. Menjajo se sistemi, menjajo se oblasti in zdi se, da največja človeška pridobitev v družbi – demokratična ureditev izgublja zagon. Mnogi ljudje postajajo apatični, drugi agresivni, nekateri preroško zrejo v usodne preobrate v družbi, a kolo se vrti vedno hitreje … Nihče ga ne zaustavi, pravzaprav je postal večno gibalo – perpetuum mobile človeštva in njegove usode?!

Če človek skozi dolga zgodovinska obdobja ne bi počel tudi na videz »nekoristnih« stvari, se posluževal ročnih in miselnih spretnosti, izdeloval slik, kipov, gradil in okraševal zgradb in jih naredil ne le za uporabne predmete in objekte … če ne bi ljudje z glasom artikulirali misli, si jih izmenjali, zapisali, zapeli in zaigrali, naredili gibov, gibljivih slik … če človek ne bi ustvaril kulturo, znanost in umetnost, bi življenje ne imelo smisla. Bil bi le en sam napor za preživetje in na drugi strani eno samo strastno kopičenje materialnih »dobrin«, ki to niso in jih ne potrebujemo. Vedno znova pa se soočamo z agresijami vseh vrst, z genocidi, lakoto, boleznimi in ekološkimi katastrofami, ljudje so prisiljeni zapuščati domove. Vse to povzroča inteligentno bitje, ta isti človek, ki lahko z mislimi poleti in udejanji tudi veliko dobrega.

Zato naj se sliši glas slehernega umetnika! Tudi tisti glasovi, ki so pretrgali s tradicijo nazorne upodobitve in preproste besede. Naj se sliši glas umetnika, ki artikulira jezik kot plastično entiteto, ki se kaže npr. skozi umetniške koncepte nemškega umetnika Josepha Beuysa (prav te dni je minilo sto let od njegovega rojstva), ki je v naši eri prvi uvidel pomene umetniških instalacij, idejnih zapisov  in součinkovanja žive in nežive materije, pravzaprav vsega, kar je na tem svetu … Nazorna podoba naj se preplete z izkustveno podobo, naslikano, zapisano, zaigrano ali zgrajeno; preplete naj se z življenjem samim, da bi mogla vse njihove miselne konstrukcije zaobjeti znanost in umetnost, ki sta veščini in idejni predstavi, edini vredni Človeka. Miti in legende arhaičnih ljudstev so o tem govorili mnogo bolj zagonetno kot pa sodobni umetniki, ki jih velikokrat težko razumemo in prepoznavamo celo v sedanjosti. Eno pa je gotovo: brez preteklosti in brez umetnikov ter znanstvenikov ljudje ne bi imeli kažipotov in tistega svetilnika, ki pomeni upanje za človeštvo.

Stojan Špegel se izraža v vizualnem jeziku in enako vešče piše; s poezijo in prozo beleži svoja opazovanja, čutenja in razmišljanja. Odslikava okolje, kjer je odrasel in se mu zapisal z dušo in s profesionalnim delovanjem. V besedi, sliki, z zvokom in s pomenljivimi predmeti odzvanja njegova Industrijska suita. Tako kot je suita skladba iz samostojnih delov, a v isti tonovski lestvici, so tudi njegove stvaritve sestavljene iz samostojnih sklopov, a vseeno podajajo enovito poetiko.  Špegel je nazorno podobo, to kar zares vidimo v okolju iz katerega izhaja, združil z izkustveno podobo (z upodabljanjem tega, kar je očem na videz skrito), da bi z miselno konstrukcijskim načinom zaobjel pomene industrijske dobe, ki se bo morala umakniti novi znanosti in ustvarjalnosti, prijaznejši do vseh živih bitij in do narave. Da bo favna in flora, pa tudi vsa »neživa« narava, voda, zemlja in zrak v sozvočju s človekom kot inteligentnim bitjem, ki nosi v možganih engrame, vtiske vseh civilizacij. Da bo človek postal Človek, ne demiurg, ampak inteligentno bitje v službi vsega življenja, našega sveta in vseh drugih svetov.

Vse kar je umetnik ustvaril, s sliko, besedo in zvokom, pa tudi kot muzealec-galerist,  je odsev (po)krajine in družbenega okolja, ki mu pripada. Zrcali se v vsaki njegovi potezi: dela so resonanca in hkrati sinteza. Vsa odstopanja, napake in navidezna disonanca (npr. neubranost, razglasje, tudi v smislu industrijske krajine) so elementi, ki se potem vseeno zlijejo v  harmonijo slike in pesmi. Obe pomenita tisto sežeto vsebino, ki realnost ponese v sublimne stvaritve. Le ta se kaže skozi oblike, barve in kompozicijo. Iz takšnih svojskih »krajin« stvarnosti in spomina žarčijo tako zemeljska kot vse druge nevidne energije. Snovna sila – materija (ne le »črno zlato« njegovega okolja), je zanj realnost, pa tudi materija polna mistike. Pendant temu so slike s konkretnimi upodobitvami stvaritev človeka, ki si to in vse druge materije podreja; izumlja vedno nove naprave in načine, da bi snov in danosti narave lahko izkoriščal. Človek  želi postati demiurg, tudi stvaritelj stroja po svoji podobi.

Postindustrijska doba 21. stoletja je za umetnike izziv in spoznanje. Z odslikavanjem dejanskega stanja prehajajo čase in intuitivno slutijo tiste, ki prihajajo. Zato so Špeglove (nomen est omen / ime je znamenje) slike in zapisi – pesmi in proza ogledala časa, ki odsevajo realne slike kot so npr. Jašek Preloge po končanem obratovanju (2010), Koksarna Škale (2010), Stari jašek Hrastnik (2015) in druge, pa tudi povsem drugačne slike, ki jih je poimenoval z naslovi npr. Zlati časi (2017), Kolo napredka (2017) in še posebej sliko s pomenljivim naslovom Samo eno srce (2019) …, da bi s pesmijo Kantata padanja v ne-čas lahko v zadnjem verzu izrazil:  »Nič ni tako, kot je videti.«

Človek ima samo eno srce in eno samo življenje. Ko pa srca utripajo skupaj in življenja krožijo v krogotoku vsega človeštva, postanemo eno. Delo slehernega umetnika in znanstvenika naj bo za nas kažipot ali razmislek.  Ko nam umetniki nastavljajo ogledalo, četudi v njem uzremo neprijetno podobo, se trudijo z miselnimi konstrukcijami izboljšati svet.

V Mežiški dolini letos obeležujemo 400-letnico jeklarstva in Koroški pokrajinski muzej je v nekdanji štauhariji v spomin na železarsko tradicijo odprl stalno razstavo Sijaj jekla (avtorica dr. Karla Oder). Stojan Špegel prihaja iz sorodne doline, iz Šaleške doline, z izrazito industrializiranega in danes prav tako devastiranega območja. Opustošil ga je napredek. Človek je potreboval vedno več energije in vedno več strojev in naprav. Potem se je vse obrnilo in se vrnilo kot bumerang: mrtva narava in zgaran človek, ki je (bo) ostal brez eksistence. Umetnik pa nam pokaže rešitev, saj optimistično zre v prihodnost in verjame v človeka. Njegove slike postajajo barvitejše, presvetljene barve zažarijo, slike poimenuje npr. »Poišči dušo v petju ptice«, pa »Metuljeva nit«… Potem spet v drugih slikah ne ugledamo narave, temveč prepoznamo vero v znanost, takšne so:  Nihanje, Inženirji časa, Tesla, Ravnotežje in druge; to so v prihodnost zazrta dela… Potrebujemo jih.  Skupaj z zapisano besedo je Stojan Špegel prezrcalil preteklost, da bi zaživeli v novem svetu, do vseh ljudi in do narave prijaznejšem svetu.

Razstava bo pridala kamenček k odstiranju industrijske dediščine in pripomogla tudi k temu, da se zazremo v dosežke in tudi v na videz nekoristne (umetniške!) »stranske produkte« industrializacije doline. Da vidimo svetlo prihodnost. Sprehod po dolini in obisk prizorišč mednarodno uveljavljenih avtorjev, ki so ustvarili kipe na simpozijih Forma viva, ogled skulpto-slike in razstave domačina Štefana Marflaka na Vorančevem trgu na Ravnah, obisk muzeja in drugih razstavišč, bo zaokrožil še obisk razstave Industrijska suita Stojana Špegla v nekdanjem Thurnovem gradu, v galeriji hrama kulture Osrednje študijske knjižnice dr. Franca Sušnika. Vse to je zelo simbolično za pričujočo razstavo in njeno gostiteljico knjižnico, še posebej v letu Josepha Beuysa (1921-1986), avantgardnega pionirja, umetnika, ki postavlja govor kot prvi korak k samozavedanju; jezik, zapis in znak/slika/objekt/prostor kot socialna skulptura pa so pripomogli h dojemanju umetnosti kot esence življenja, ki jo kot vodo in zrak potrebujemo za ozdravljenje duha v času pandemije.     

Milena Zlatar

 

Stojan Špegel se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Diplomiral in magistriral je na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Doslej je imel več kot štirideset samostojnih razstav in od leta 1996 je sodeloval na več kot sto skupinskih razstavah. Izdal je štiri pesniške zbirke. Profesionalno se je udejstvoval tudi kot muzealec; bil  je vodja Muzeja premogovništva Slovenije in tamkajšnjega razstavišča Barbara v Velenju, kjer je pripravil več kot 180 razstav. Pesmi objavlja v revijah Poetikon, Vpogled, Mentor, Akt in Hotenja… Oblikoval je več naslovnih strani za knjige, likovno je opremil tudi več pesniških zbirk ter ilustriral knjigo Lesene cokle (zbirka Zvonovi, založba Kmečki glas v sodelovanju s SAZU) in literarna almanaha Hotenja (številki 15 in 24). Njegovo delo je predstavljeno v knjižnih edicijah; leta 2000 je izšel umetnikov predstavitveni katalog Na prelomu tisočletja, monografija Notranje pokrajine – slike je izšla leta 2007, knjiga Industrijski motiv s študijo umetnostne zgodovinarke in pesnice Tatjane Pregl Kobe pa leta 2019 pri založbi Edina.  

Živi in ustvarja v Šoštanju.

www.stojan-spegel.si